Arhiv kategorij: Članki

Vabilo na predavanje: Prosti čas in svoboda

Zavod Philosophia perennis vas v sodelovanju s Katoliškim inštitutom in založbo Družina
vljudno vabi na predavanje slovenskega filozofa Martina Sušnika iz Argentine, ki bo v torek, 26. oktobra 2021 ob 19h v dvorani Katoliškega inštituta, Krekov trg 1, Ljubljana.

Martin Sušnik

Prosti čas in svoboda. Filozofski pogled na otium

Ali še vemo, kaj je prosti čas? Ali naše izkušnje prostega časa pomenijo resnični »rez« z našim aktivnim življenjem, ali pa so njegovo prikrito nadaljevanje? Ga morda posvetimo temu, v kar so nas prepričali, da so naše želje, dejansko pa ni ravno tako? Do katere mere je naš »svoboden čas« res svoboden? Kako je prosti čas odvisen od človekove svobode, zlasti notranje svobode?

Martin Sušnik je slovenski filozof iz Buenos Airesa. Na Instituto Superior Nuestra Señora de La Paz v Buenos Airesu poučuje Sušnik filozofijo vzgoje (pedagogiko), etiko in družbeno filozofijo; na Instituto Superior Marista poučuje metafiziko in na katedri za filozofijo na Katoliški univerzi v La Plati filozofsko teologijo. Filozofijo uči mlade, tudi srednješolce. Ustvarjalen je tudi kot glasbenik in scenski umetnik. Dejavno je vključen v Fundación Emilio Komar in v slovenski zavod Philosophia perennis. S predavanji in članki je močno povezan s slovenskim krogom realistične filozofije.

Za udeležbo je potrebno zagotoviti izpolnjevanje pogoja PCT.

Vabljeni!

Komentarji so izklopljeni za Vabilo na predavanje: Prosti čas in svoboda

Uvrščeno v Članki

Program prvega Komarjevega popoldneva

Človeški čas in neminljiva misel.

Lepo vabljeni na prvi Komarjev popoldan ob ustanovitvi Zavoda Philosophia Perennis in predstavitve knjige Človeški čas, Milana Komarja.  Srečanje bo  v sredo, 24. maja 2017 ob 17.00 v galeriji Družina, Krekov trg 1, Ljubljana.

Zavod Philosophia perennis bo razvijal krščansko-realistično misel o človeku, kulturi in družbi ter preučeval življenje in delo slovenskega filozofa dr. Milana Komarja (1921–2006).

Z nami bo tudi g. Martin Sušnik iz Argentine, filozof in učenec Milana Komarja.

Program:

17:00 Zorko Simčič: Ob ustanovtivi Zavoda Philosophia perenis
17:15 Matja Ogrin, Andrej Lokar: Predstavitev Komarjeve knjige Človeški čas
17:45 Martin Sušnik: Realizem, ki osvobaja

18:30 Odmor

18.45 Blaž Ivanc: Komar in Spektorskij
19:15 Igor Senčar: Načelo solidarnosti med državami in njegove filozofske osnove

19:45 Matija Ogrin: Spoznanje samega sebe v starejšem slovenskem slovstvu

[ddownload id=”637″]

Komentarji so izklopljeni za Program prvega Komarjevega popoldneva

by | 24. avgusta, 2021 · 23:06

Leto dni Človeškega časa

 

Vendar se odločitev vpisuje v neko kontinuiteto. Ko odločamo, »izberemo«, izberemo to, kar je najustrezneje: izberemo sami sebe. Pridemo do večje jasnosti, napredujemo v samospoznavanju. Napačna odločitev pomeni trčenje. Pravilna je pa napredovanje. (str. 14)

 

Pred letom dni, 24. maja 2017, smo priredili prvi Komarjev popoldan z naslovom Človeški čas in neminljiva misel (26. maja 2017 smo ga ponovili v Gorici) – prvo javno prireditev zavoda Philosophia perennis.

Pet prispevkov, ki so takrat osvetlili razne vidike življenja in dela Milana Komarja, je bilo razvrščenih okrog osrednjega dogodka: izida njegove knjige Človeški čas.

Ta knjiga Komarjevih filozofskih predavanj iz leta 1966 predstavi temo, katere naslov zveni abstraktno, njena vsebina pa je nadvse konkretna in celo osebna. Najprej nas uvede v razlikovanje med fizikalnim časom (gr. chrónos), ki ga lahko merimo, in človeškim časom (gr. kairós), ki je naš osebni, človeško doživeti čas, čas naše dejavne navzočnosti med bližnjimi, v zgodovini, čas osebnih preizkušenj, nalog in zlasti – odločitev.

Od tod nam Komar razgrinja vidike, kot sta denimo trajanje in postajanje, med katera je vpet dinamizem vsakega človeka, saj vsakdo od nas ne le zgolj traja, marveč tudi uresničuje svoja stremljenja, postati skuša boljši, se bolj uresničiti in izpolniti. Kaj je bilo za razne filozofe bolj temeljno, trajanje ali postajanje? Komar pokaže, kako se polna problematika naše časnosti, t.j. naše umeščenosti v čas, pokaže v odločanju, zlasti v moralnem odločanju. Tu še posebej stopa pred nas temeljna značilnost časa: da je trirazsežen, saj ga sestavljajo preteklost, sedanjost in prihodnost. Komar opozarja, da je vsakršno prekomerno poudarjanje (ali izoliranje) le ene od teh treh razsežnosti iluzorno in se za njim skriva beg iz stvarnosti. Če želimo biti realistično navzoči sebi in bližnjim v svojem in njihovem času, moramo razumeti pomen preteklosti za oblikovanje sedanjega trenutka in prihodnosti: »Ne gre za to, da bi se navduševali nad preteklostjo, ampak da tukaj in zdaj odkrijemo pomemben naboj, ki ga ima preteklost, in projekcijo, s katero zaznamuje prihodnost.«

 

Ko smo se nekateri prijatelji zbrali 20. januarja 2018 na Komarjevem grobu na ljubljanskih Žalah, smo občutili, kako pomembno se je Komarjev osebni človeški čas po njegovih mislih in delih podaljšal in s svojo močjo segel v naša življenja. Zorko Simčič je to občutje v polni meri povzel z razmišljanjem ob vrsticah iz Knjige modrosti: Bolj ko zdravje in lepoto sem jo ljubil, rajši sem jo hotel imeti kot luč … Brez zahrbtnega namena sem se je naučil, brez zavisti jo delim (Mdr 7, 10.13). Delil jo je in z njo posegel tudi v naš človeški čas, namreč, v čas osebe, ki želi pri njem zajeti, kontemplirati in se od tod ozirati naprej proti dejanjem … Morda je Komarjev človeški vpliv nenavadno poln tudi zato, ker je uspel tako dosledno poenotiti v sebi globoke nagibe srca in zunanja dejanja, svojega notranjega človeka in zunanjo sfero udejstvovanja.

Takšna notranja enovitost je v neki meri tudi Božji dar, a zato najbrž nič manj tudi sad velikih duhovnih naporov in bojev. Naša človeška, osebnostna enovitost je rezultat boja, pogosto prav rezultat boja s slabimi nagnjenji in navadami, boj s sanjarstvom in utvarami, boj za več realizma, za večjo navzočnost v času, sebi in bližnjim …

Komar v Človeškem času pokaže, kaj pomeni sprejeti in polno živeti človeško časnost, svojo osebno časnost: kot gibljivo podobo večnosti, v kateri so neuničljive vezi med preteklostjo, sedanjim trenutkom in prihodnostjo. Ker smo telesna bitja, smo časna bitja. Skrivnost časa je skrivnost biti, pravi Komar.

Vsekakor nas leto dni po izidu Komarjeva knjiga o času nagovarja bolj, ne manj: vabi nas k poglobitvi naše lastne, osebne časnosti, in s tem k bivanjskemu stopnjevanju, k bivanjskemu vzponu.

 

Iz knjige Milan Komar:

Človeški čas

 

Odločanje je najpopolnejše ustanovno dejanje človeške svobode. V odločanju se človek določi.

Moderni eksistencializem je globoko razmišljal o tej zadevi: celo takrat, kadar se človek ne odloči, »se odloči za neodločenost.« In to je težka odgovornost. Kot je rekel Sartre: »Obsojeni smo na svobodo.« (str. 13)

 

Ortega uporablja drug izraz za isti pojem; govori o »človeku in njegovih okoliščinah«. Človek se ne more odločati na osnovi niča. Na odločitev ne smemo gledati kot na prelom s preteklostjo. Na splošno so zadnje odločitve povezane s prejšnjimi, in če je odločitev resna, ne ostane brez posledic za prihodnost. Etično oblikovanje osebe, iskanje pristne biti, poteka v časovno povezanih odločitvah.

Vsako odločanje je spreminjanje. Odločitev je rez, čisto, popolno pre-rezanje, kakor pri deblu, ki ga prerežejo od zgoraj navzdol. Odločitev je izbira neke vrednote in opustitev drugih. Je spreminjanje, je boleč prerez. Velikokrat se ljudje ne marajo odločiti zaradi bolečine, ki jo odločitev vsebuje. (str. 14)

 

V nadaljevanju se bomo lotili časa delovanja in človeške ustvarjalnosti. Z odločanjem človek ustvarja samega sebe in tudi tukaj naletimo na časno dimenzijo. […]

Velika dela so sad časa. Pianist, kipar, umetnik se ne oblikujejo naenkrat, ampak potrebujejo trajanje.

Človeško delovanje ostane ukoreninjeno v zgodovini. Mi ne ustvarimo sami sebe za abstraktno stvarnost, ampak za prav to stvarnost. Dela prejšnjih generacij ostanejo in na določen način vplivajo na človeka. (str. 15)

 

 

Komentarji so izklopljeni za Leto dni Človeškega časa

Uvrščeno v Članki

Kaj je Philosophia perennis?

»Kdor stvari pozna, kakor so,
in ne tako, kot se o njih govori ali sodi,
tisti je resnično moder,
izmodren bolj od Boga, kakor od ljudi.«

Hoja za Kristusom, II, 1, 7.

Komarjev krog

Philosophia perennis je krog ljudi, ki jih je pritegnila misel filozofa Milana Komarja (1921–2006), ker je realistična. Krog, ki z veseljem vključuje nove bralce in premišljevalce – z dopisnim seznamom, spletno stranjo in omrežji (T, F).

Kaj pomeni, da je filozofija realistična?

1. Najprej to, da je resničnost dana vnaprej, naš um pa jo šele odkriva: filozofija ima trajno veljavo, kolikor resnico odkriva kot globoki smisel stvari. Tudi, kadar dosegamo resnico, realnost ostaja obsežnejša, vanjo je moč prodirati dlje in globlje. Za krščanski realizem, poudarja Komar, je bistveno to, da izhaja iz kreacionistične vizije sveta: resničnost ni ploska in plehka, ampak je globoka, ker je ustvarjena. Za stvarmi v resničnosti stoji Stvarnik, ki jim je podelil bivanje, zato so neizmerno globoke. Tako je Komar zapisal: »Nobeno končno bitje ni tako končno, da bi ne imelo v sebi nečesa absolutnega, neodvisnega od njegovih razmerij. Že s tem, da so ustvarjena, naravna bitja nekako odsevajo Neustvarjeno bitje, ki je neskončno, nujno in absolutno. Vsaka imago Dei vsebuje nekaj neskončnega. Bitja so pregloboka, nikoli jim ne sežemo do dna. Tudi tako preprosta realnost, kakršna je lahko protozoj ali atom uličnega prahu, je neizčrpna. Če bi jo hoteli znanstveno ali filozofsko izčrpati, bi morali prodreti vse tja do Stvariteljeve misli.« (Svoboda in velikodušnost, str. 149)

2. Prav zato, ker so bitja ustvarjena in zamišljena, so tudi umljiva, dojemljiva, pravi Komar, ko se sklicuje na dolgo intelektualno tradicijo: »’Vse stvari so osnovane med dvema umoma,’ pravi sv. Tomaž. Med (božjim) umom, ki jih spočne in jih ustvari, in (človeškim) umom, ki dojame njih notranji lógos. Stvari so doumljive, ker je za njimi neki um, ki jih spočne.« (Človeški čas, str. 34) Prav zato pa je potrebna pozornost, poglabljanje v smisel stvari, oseb, položajev – preden kar koli ukrenemo, storimo. Komar pravi, da je ena od glavnih zahtev krščanskega realizma, da najprej vidimo, doumemo, razumemo, nato delujemo, ravnamo. Najprej je neko spoznanje, »teorija«, nato sledi dejanje. To načelo je Komar kratko imenoval: prvenstvo teorije ali motrenja.

3. Odkrivanje smisla in vrednosti ustvarjene resničnosti zahteva, da se temu smislu podredimo in ravnamo v skladju z njim. Tako človek postopoma odkriva, da je v resničnost položen neki naravni red – odsev Stvariteljevega delovanja. Resničnost človeka kliče, da ta naravni red odkriva in z njim sodeluje, nadaljuje ter dopolnjuje njegove potencialnosti ter tako prihaja do čedalje večje bivanjske izpopolnitve.

S takšnih izhodišč je Milan Komar na Katoliški univerzi v Buenos Airesu ter na raznih višješolskih argentinskih ustanovah razvijal obširno filozofijo o človeku in družbi, o morali in zgodovini, o posamezniku in skupnosti, o času in večnosti … Številne teme, ki so hkrati časovno aktualne, trdno umeščene v določen aktualni kontekst, vendar Komarjeva misel vselej pokaže na nadpoložajni, trajni smisel problemov in položajev – in se nam kot neminljiva misel daje v refleksijo in osebno duhovno življenje.

»V naravi in v zgodovini ni skokov …«

»V naravi in v zgodovini ni skokov. Celo prelomi sami izhajajo iz določene kontinuitete. Kljub vsem prelomom obstaja neka kontinuiteta s predhodnim. Druga prevara je skušati začeti vedno znova, ne da bi upoštevali poprej obstoječe. Ničesar ne moremo narediti iz nič. Vse, kar lahko naredimo, izhaja iz snovi, ki je bila pred nami.«
(Komar, Človeški čas, str. 23)

Zavod Philosophia perennis ali t.i. Komarjev krog ob njem nista nastala kot domislek iz nič, ampak iz večletih prizadevanj za realistično misel pred tem. Omeniti kaže revijo Tretji dan, kjer so se že v letih 1994–1996 oblikovali zametki realističnega mišljenja, povezani tudi s Komarjevo filozofijo (npr. I. Senčar: Dve predavanji prof. Milana Komarja. Tretji dan, 1995, 12, str. 19–24). Leta 1996 je začela izhajati zbirka Sidro pri Družini, namenjena prav realistični krščanski misli, kmalu zatem zbirka Claritas. Zorko Simčič je obema knjižnima edicijama prinašal obilo Komarjevih besedil, ki jih dotlej na Slovenskem praktično nismo poznali, in tako so izšla njegova temeljna dela, doslej v šestih knjigah.

Philosophia perennis to delo nadaljuje bolj načrtno in kontinuirano. Vsako leto bomo izdali vsaj eno knjigo Milana Komarja ali sorodno delo s področja realistične misli in ob tem priredili miselno srečanje s prispevki in debato – Komarjev popoldan. Prvi je bil 24. maja 2017, letos bo drugi: 7. decembra 2018. Upamo, da se to majhno drevesce razraste.

»Celo modrost, ki presega čas, nam je dana v času«

»Zgodovina filozofije ne more biti pokopališče mrtvih filozofov …«
(É. Gilson)

Dvajset let pozneje se kaže ozreti na prvi slovenski prevod izrazitega predstavnika krščanskega filozofskega realizma: to je Étienne Gilson: Ljubezen filozofov (1996). V nji so zbrana štiri predavanja tega eminentnega zgodovinarja filozofije in tomističnega misleca; vsako govori o določenem vidiku ljubezni do resnice in modrosti – temelja filozofije. Knjiga ima še to odliko, da je prevode teh imenitnih štirih predavanj pregledal in izrazje uskladil že pokojni, tedaj še aktivni božji služabnik prof. Anton Strle in s tem, kakor upamo, zbirki podelil poseben dotik prizadevanja za osebno izpopolnitev in duhovni napredek, z eno besedo, za svetost. Takole pravi Gilson: »Zgodovina filozofije ne more biti pokopališče mrtvih filozofov, ker se v filozofiji sploh ne umira; zahvaljujoč zgodovini veliki filozofi še vedno živijo … Filozofija ne more obstajati zunaj filozofov in celo tista nadčloveška modrost, ki presega čas, nam je dana v času.« (Ljubezen filozofov 32–33)

Znak Philosophiae perennis

Znak Komarjevega kroga in našega zavoda je vzet iz slovenskega ljudskega izročila: predstavlja srce, iz katerega raste vejica rožmarina. Ta ornament navajajo med znamenji na pisanicah – velikonočnih pirhih. (J. Karlovšek, Slovenski ornament I)

Srce je simbol občutja, notranjega doživetja, pa tudi notranjega jedra človeške osebe, o katerem govori Komar: »Srce ni drugega kakor globinski organ poglobljenega in kritičnega spoznanja, je ’občutljiva konica duše’, je kraj velikih in dokončnih odločitev.« (Razmišljanja ob razgovorih, str. 81)

Rožmarinova vejica v slovenskem izročilu predstavlja spomin; v grafični podobi tega znaka lahko predstavlja tudi um, intelekt, ki izrašča iz srca in se pne navzgor (likovno gledano srce teži nekoliko navzdol, vejica navzgor). »Ni razmaha za človeka brez razmaha duha, to je brez rasti uma in volje,« pravi Komar. (Pot iz mrtvila, Sidro, str. 67)

S teh pomenskih gledišč slovenski tradicijski ornament z velikonočnih pisank predstavlja simbol celotnega človekovega duha.

Komentarji so izklopljeni za Kaj je Philosophia perennis?

Uvrščeno v Članki

Simpozij treh Slovenij o totalitarizmih. Komunizem, fašizem in nacizem v misli Milana Komarja

Posvet ob 100-letnici rojstva: 21. avgust 2021, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana

Pomembno: vljudno vas prosimo, da nam ob izpolnjevanju pogoja PCT svojo udeležbo najavite na info@philosophia.si. Spored:

Nadaljuj z branjem

Komentarji so izklopljeni za Simpozij treh Slovenij o totalitarizmih. Komunizem, fašizem in nacizem v misli Milana Komarja

Uvrščeno v Članki