Vabilo na predavanje: Prosti čas in svoboda

Zavod Philosophia perennis vas v sodelovanju s Katoliškim inštitutom in založbo Družina
vljudno vabi na predavanje slovenskega filozofa Martina Sušnika iz Argentine, ki bo v torek, 26. oktobra 2021 ob 19h v dvorani Katoliškega inštituta, Krekov trg 1, Ljubljana.

Martin Sušnik

Prosti čas in svoboda. Filozofski pogled na otium

Ali še vemo, kaj je prosti čas? Ali naše izkušnje prostega časa pomenijo resnični »rez« z našim aktivnim življenjem, ali pa so njegovo prikrito nadaljevanje? Ga morda posvetimo temu, v kar so nas prepričali, da so naše želje, dejansko pa ni ravno tako? Do katere mere je naš »svoboden čas« res svoboden? Kako je prosti čas odvisen od človekove svobode, zlasti notranje svobode?

Martin Sušnik je slovenski filozof iz Buenos Airesa. Na Instituto Superior Nuestra Señora de La Paz v Buenos Airesu poučuje Sušnik filozofijo vzgoje (pedagogiko), etiko in družbeno filozofijo; na Instituto Superior Marista poučuje metafiziko in na katedri za filozofijo na Katoliški univerzi v La Plati filozofsko teologijo. Filozofijo uči mlade, tudi srednješolce. Ustvarjalen je tudi kot glasbenik in scenski umetnik. Dejavno je vključen v Fundación Emilio Komar in v slovenski zavod Philosophia perennis. S predavanji in članki je močno povezan s slovenskim krogom realistične filozofije.

Za udeležbo je potrebno zagotoviti izpolnjevanje pogoja PCT.

Vabljeni!

Komentarji so izklopljeni za Vabilo na predavanje: Prosti čas in svoboda

Uvrščeno v Članki

Simpozij treh Slovenij o totalitarizmih. Komunizem, fašizem in nacizem v misli Milana Komarja

Posvet ob 100-letnici rojstva: 21. avgust 2021, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana

Pomembno: vljudno vas prosimo, da nam ob izpolnjevanju pogoja PCT svojo udeležbo najavite na info@philosophia.si. Spored:

Nadaljuj z branjem

Komentarji so izklopljeni za Simpozij treh Slovenij o totalitarizmih. Komunizem, fašizem in nacizem v misli Milana Komarja

Uvrščeno v Članki

Komarjeva predavanja

Nekateri Komarjevi tečaji so bili trimesečni, drugi semestralni ali celoletni. Poleg osrednje ustanove njegovega delovanja, Pontificia Universidad Católica Argentina, je prof. Komar je predaval na več ustanovah, kot so Instituto de Cultura Religiosa Superior, Instituto Argentino de Cultura Hispánica, Instituto Grafotécnico Obra Cardenal Ferrari, Instituto del Profesorado del Sagrado Corazón, Seminario del Obispado de San Isidro, Abadía Benedictina de Santa Escolástica idr.

  • 1954. La vida ética en los límites del carácter (Etično življenje v mejah značaja).
  • 1954. Perfil humano de Alcides de Gasperi (Človečnostni profil Alcida de Gasperi).
  • 1956. Historia de los sistemas filosóficos (Zgodovina filozofskih sistemov). ICRS.
  • 1956. Sencillez y simplificación (Preprostost in poenostavljanje).
  • 1956. La formación intelectual (Intelektualna vzgoja).
  • 1956. El ser y el poder (Bit in oblast).
  • 1956. ¿Qué es el personalismo? (Kaj je personalizem?)
  • 1957. La psicología de la afectividad según Santo Tomás de Aquino (Psihologija čustvenosti po sv. Tomažu Akvinskem). ICRS.
  • 1958. La virtud de la prudencia (Krepost pametnosti). ICRS.
  • 1959. La doctrina de los hábitos (Nauk o navadah). Primera parte. ICRS.
  • 1959. Lectura de textos: la deliberación, la templanza, la magnanimidad (Branje besedil: preudarnost, zmernost, velikodušnost). UCA (Universidad Católica Argentina).
  • 1960. La doctrina de los hábitos (Nauk o navadah). Segunda parte. ICRS.
  • 1961. La teoría de la voluntad según Santo Tomás de Aquino (Teorija volje po sv. Tomažu Akvinskem). Primera Parte. ICRS.
  • 1962. La virtud de la prudencia en la ética de Christian Wolff (Krepost pametnosti v etiki Christiana Wolffa).
  • 1962. La teoría de la voluntad según Santo Tomás de Aquino (Teorija volje po sv. Tomažu Akvinskem). Segunda Parte. ICRS.
  • 1963. La concepción del hombre en San Bernardo (Pojmovanje človeka pri sv. Bernardu). ICRS.
  • 1964. El quehacer tomista frente al progreso y el progresismo (Kako ravna tomist glede napredka in progresizma). ICRS.
  • 1964. La comunicación entre las personas (Komunikacija med osebami). Primera Parte. ICRS.
  • 1965. La comunicación entre las personas (Komunikacija med osebami). Segunda Parte. ICRS.
  • 1965. El tema de la madurez en sus aspectos filosóficos (Zrelost s filozofskega vidika). ICRS.
  • 1966. Natural y sobrenatural. Formación y contacto con las realidad (Naravno in nadnaravno. Vzgoja in stik s stvarnostjo). ICRS.
  • 1966. La autenticidad (Pristnost). ICRS.
  • 1966. Contemplata tradere. ICRS.
  • 1966. La crisis del contacto personal (Kriza osebnega stika). Religiosas Esclavas del Sagrado Corazón, Montevideo 1372, Buenos Aires.
  • 1966. El tiempo humano (Človeški čas). ICRS.
  • 1966. La encarnación de los valores (Utelešenje vrednot). ICRS.
  • 1966. La vitalidad intelectual (Miselna živost). ICRS.
  • 1966. Contemplación y compromiso (Kontemplacija in kompromis). ICRS.
  • 1967. El tiempo y la eternidad (Čas in večnost). ICRS.
  • 1967. El ABC de Hegel (ABC Heglove filozofije). ICRS.
  • 1967. Problemas humanos de la sociedad opulenta (Človečanski problemi družbe obilja). ICRS.
  • 1967. La estructura del diálogo (Struktura dialoga). ICRS.
  • 1968. Las virtudes y la madurez humana (Kreposti in človeška zrelost). ICRS.
  • 1968. La actualidad del tema de la “naturaleza caída” (Aktualnost teme o ‘padli naravi’). ICRS.
  • 1968. El hombre consumidor (Človek potrošnik). ICRS.
  • 1969. La vida interior en la era tecnológica (Notranje življenje v dobi tehnike). ICRS.
  • 1969. El “pensamiento negativo” en Hegel y Marcuse (‘Negativna misel’ pri Heglu in Marcuseju). ICRS.
  • 1969. La “alineación” en el joven Hegel (Alienacija pri mladem Heglu). ICRS.
  • 1970. Contemplación y presencia en el mundo de hoy (Kontemplacija in navzočnost v današnjem svetu). ICRS.
  • 1970. La concepción del mundo en Dionisio Areopagita (Pojmovanje sveta pri Dioniziju Areopagitu). ICRS.
  • 1971. La filosofía de la esperanza humana (Filozofija človeškega upanja). ICRS.
  • 1971. El ateísmo positivo (Pozitivni ateizem). ICRS.
  • 1971. El positivismo y el pensamiento moderno (Pozitivizem in novoveška misel). ICRS.
  • 1971. La creación divina y la creatividad humana (Božje stvarjenje in človeška ustvarjalnost). ICS San Isidro.
  • 1972. La filosofía del hombre en San Agustín (Filozofija človeka pri sv. Avguštinu). ICRS.
  • 1972. Novedad y modernidad. Reflexiones filosóficas. (Novost in modernost. Filozofska razmišljanja) ICR. San Isidro.
  • 1972. Las corrientes actuales del marxismo (Sodobni tokovi marksizma). Comisión Episcopal Argentina.
  • 1972. La espiritualidad y la comunicación familiar (Duhovnost in družinska komunikacija). ICS. San Isidro.
  • 1973. “Universo administrativo” y afectividad humana (‘Administrativni svet’ in človeška čustvenost). ICRS.
  • 1973. Exigencia de progreso y progresismos unilaterales (Zahteva po razvoju in enostranski progresizmi). ICS, San Isidro.
  • 1973. El espíritu de pobreza a la luz del pensamiento contemporáneo (Duh uboštva v luči sodobne misli). ICS, San Isidro.
  • 1974. Las pasiones humanas según la doctrina de Santo Tomás de Aquino (Človeške strasti po nauku sv. Tomaža Akvinskega). ICRS.
  • 1974. Pluralismo cristiano y pluralismo positivista (Krščanski in pozitivistični pluralizem). ICS, San Isidro.
  • 1974. Juliette o iluminismo y moral (Juliette ali razsvetljenstvo in morala).
  • 1974. Crisis de la autoridad paterna (Kriza očetovske avtoritete). Juan Segundo Fernández.
  • 1974. En el séptimo centenario de Santo Tomás de Aquino (Ob sedemstoletnici sv. Tomaža Akvinskega).
  • 1974. Para una filosofía de la filiación (Za filozofijo posinovljenja). Juan Segundo Fernández.
  • 1975. La afectividad humana en San Agustín (Človeška čustvenost po sv. Avguštinu). ICRS.
  • 1975. La concepción del tiempo y la “cultura global de crecimiento”. Una interpretación filosófica (Pojmovanje časa in ‘globalna kultura napredka’. Filozofska interpretacija). Centro Cultural General San Martín.
  • 1976. El hombre oculto en el corazón. Temas de filosofía patrística griega. (Skriti človek v srcu. Teme iz grške patristične filozofije). ICRS.
  • 1976. El erotismo contemporáneo visto desde sus raíces filosóficas (Sodobni erotizem z vidika njegovih filozofskih korenin). ICS, San Isidro.
  • 1976. La pasionalidad agresiva según la doctrina de Santo Tomás de Aquino (Agresivna strastnost po nauku sv. Tomaža Akvinskega). ICS, San Isidro.
  • 1977. La cruz y la alegría (Križ in veselje). ICRS.
  • 1977. Encarnación y positivismo (Utelešenje in pozitivizem). ICS, San Isidro.
  • 1977. Espíritu de Viena (Dunajski duh). ICS, San Isidro.
  • 1977. La cruz y la alegría (Križ in veselje). Catedral de San Isidro.
  • 1977. La filosofía del “corazón” de Pascal y su actualidad a la luz de la problemática filosófica de nuestros días (Pascalova filozofija ‘srca’ in njena aktualnost v luči filozofske problematike naših dni). ICRS.
  • 1977. Vida interior en la familia (Notranje življenje v družini). Juan Segundo Fernández.
  • 1977. Compromiso del cristiano en la formación de la cultura (Krščanski kompromis pri oblikovanju kulture). ICS, San Isidro.
  • 1977. Redescubriendo el sentido de la mujer hoy (Na novo odkrivati čutenje žene danes).
  • 1978. Edith Stein. La imagen de Dios en el hombre (Puntos básicos para una filosofía del hombre) (Edith Stein. Bogopodobnost v človeku. Temeljne točke za antropologijo). ICRS. 1978. Edith Stein, La interioridad del alma (Edith Stein: notranjost duše).
  • 1978. Edith Stein. Una gran mujer del siglo XX. ICS (Edith Stein: velika žena 20. stoletja), San Isidro.
  • 1978. La estructura de la vida interior según Edith Stein (Struktura notranjega življenja po Edith Stein). ICS, San Isidro.
  • 1978. La verdad como vigencia y dinamismo (Resnica kot veljavnost in dinamizem).
  • 1978. Enseñanza y vida interior (Poučevanje in notranje življenje). Catedral de San Isidro.
  • 1978. Vivencias y vivencialismo (Doživetja in senzualizem). Catedral de San Isidro.
  • 1978. Antonio Rosmini. Instituto de Cultura Hispánica. 1979. Silencio en el mundo (Tišina v svetu). ICRS.
  • 1980. Ciudad y corazón (Mesto in srce). ICRS.
  • 1980. Educar para la libertad (Vzgajati za svobodo). Colegio San Juan.
  • 1981. El vicio de la acedia (Razvada zagrenjenosti). ICRS.
  • 1981. Educar para la libertad (Vzgajati za svobodo). Colegio Mallinckrodt.
  • 1981. Raíces profundas del respeto (Globoke korenine spoštovanja). Colegio San Juan.
  • 1982. Libertad e interioridad (Svoboda in notranjost). ICRS.
  • 1982. Oscurecimiento del intelecto (Omračitev misli). ICS, San Isidro.
  • 1982. El pecado original en el pensamiento moderno (Izvirni greh v novoveški misli). Catedral de San Isidro.
  • 1983. El mundo y la persona en el pensamiento de John Henry Newman (Svet in oseba v misli Johna Henrya Newmana). ICRS.
  • 1983. La actualidad del pensamiento de John Henry Newman (Aktualnost misli Johna Henrya Newmana). ICS, San Isidro.
  • 1983. El progreso ilimitado y su posible filosofía (Neomejeni razvoj in možnost filozofije).
  • 1984. Fe y cultura en la educación de nuestros hijos (Vera in kultura v današnji vzgoji). Colegio Santa María.
  • 1984. Ordo amoris (Orden en el amor) (Urejena ljubezen). ICRS.
  • 1984. Ordo amoris (Urejena ljubezen). ICS, San Isidro.
  • 1984. La agresividad juvenil desde la perspectiva filosófica (Mladostniška agresivnost s filozofske perspektive). ICS, San Isidro.
  • 1985. Neomarxismo y libertad y liberalidad (Neomarksizem in svoboda in svobodomiselstvo). Clase particular.
  • 1985. Obedeced los unos a los otros (Ubogajte drug drugega). ICRS. 1985. El humanismo para el futuro (Humanizem za prihodnost). ICS, San Isidro.
  • 1985. Vivir la propia vida (Živeti svoje življenje). ICS, San Isidro.
  • 1985. La educación meramente práctica no basta (Zgolj praktična vzgoja ne zadošča). Parroquia Santa María de la Cruz, San Isidro.
  • 1985. El fascismo (Fašizem). Casa de Ligia Ras.
  • 1986. Personalismo cristiano e individualismo moderno (Krščanski personalizem in novoveški individualiziem). Instituto San Isidro.
  • 1986. Planteos filosóficos de la Encíclica “Dominum et vivificatem” (Filozofska snovanja enciklike ‘Dominum et vivificantem’). ICRS.
  • 1987. Edith Stein. La imagen de Dios en el hombre (Edith Stein: bogopodobnost človeka). Instituto de San Isidro.
  • 1987. Concupiscencia e incomunicación (Poželenje in nezmožnost komunikacije). ICRS.
  • 1987. Concupiscencia e incomunicación (Poželenje in nezmožnost komunikacije). ICS, San Isidro.
  • 1988. Decadencia del don (Propad daru). San Isidro. 1988. Metafísica del noviazgo y del matrimonio (Metafizika predzakonskega obdobja in zakonske zveze). ICS, San Isidro. 1989. Modernidad y postmodernidad (Modernost in postmodernost). ICS, San Isidro.
  • 1989. Consumismo y vida afectiva (Potrošništvo in čustveno življenje). ICS, San Isidro.
  • 1989. Amor como don (Ljubezen kot dar). ICRS. 1990. Eutanasia de Dios (Esencia del descreimiento occidental) (Evtanazija Boga. Bistvo zahodne skepse). ICS, San Isidro. 1990. Alumbramiento y aborto de “sí mismo” (Porod in splav ‘samega sebe’). ICS, San Isidro.
  • 1991. Lo que es y lo que no es la formación (Kar je in kar ni vzgoja). Primera Parte. San Isidro.
  • 1991. La represión del intelecto (Represija uma). Segunda Parte. San Isidro.
  • 1991. Presencia y participación (Navzočnost in sodelovanje). ICRS.
  • 1992. El amor a sí mismo (Ljubezen do samega sebe). ICRS.
  • 1993. El corazón habla al corazón (Srce govori srcu). ICRS.
  • 1994. Las grietas del espíritu y el desorden de la pasionalidad humana (Razpoke duha in nered človeške strasti). ICRS.
  • 1994. La virtud como pasionalidad ordenada (Krepost kot urejena strastnost). ICRS.
  • 1995. Sexo como evasión y sexo como presencia (Spolnost kot beg in spolnost kot navzočnost). Familia Valverde.
  • 1995. Persona como palabra y como misterio (Oseba kot beseda in kot skrivnost). ICRS.
  • 1995. Neo-arrianismo (Neoarianizem). Familia Valverde.
  • 1996. Ternura y firmeza (Nežnost in strogost). ICRS.
  • 1997. El otro no existe (Drugi ne obstaja). ICRS.
  • 1997. El descubrimiento del otro (Odkrivanje drugega). ICS, San Isidro.
  • 1998. Matrimonio, ¿tumba del amor? (Zakonska zveza: grob ljubezni?), ICS, San Isidro.
  • 1998. Comunicación en noviazgo y matrimonio (Komunikacija pred zakonom in v zakonu). ICS, San Isidro.

Komentarji so izklopljeni za Komarjeva predavanja

Uvrščeno v Članki

Program prvega Komarjevega popoldneva

Človeški čas in neminljiva misel.

Lepo vabljeni na prvi Komarjev popoldan ob ustanovitvi Zavoda Philosophia Perennis in predstavitve knjige Človeški čas, Milana Komarja.  Srečanje bo  v sredo, 24. maja 2017 ob 17.00 v galeriji Družina, Krekov trg 1, Ljubljana.

Zavod Philosophia perennis bo razvijal krščansko-realistično misel o človeku, kulturi in družbi ter preučeval življenje in delo slovenskega filozofa dr. Milana Komarja (1921–2006).

Z nami bo tudi g. Martin Sušnik iz Argentine, filozof in učenec Milana Komarja.

Program:

17:00 Zorko Simčič: Ob ustanovtivi Zavoda Philosophia perenis
17:15 Matja Ogrin, Andrej Lokar: Predstavitev Komarjeve knjige Človeški čas
17:45 Martin Sušnik: Realizem, ki osvobaja

18:30 Odmor

18.45 Blaž Ivanc: Komar in Spektorskij
19:15 Igor Senčar: Načelo solidarnosti med državami in njegove filozofske osnove

19:45 Matija Ogrin: Spoznanje samega sebe v starejšem slovenskem slovstvu

[ddownload id=”637″]

Komentarji so izklopljeni za Program prvega Komarjevega popoldneva

by | 24. avgusta, 2021 · 23:06

Leto dni Človeškega časa

 

Vendar se odločitev vpisuje v neko kontinuiteto. Ko odločamo, »izberemo«, izberemo to, kar je najustrezneje: izberemo sami sebe. Pridemo do večje jasnosti, napredujemo v samospoznavanju. Napačna odločitev pomeni trčenje. Pravilna je pa napredovanje. (str. 14)

 

Pred letom dni, 24. maja 2017, smo priredili prvi Komarjev popoldan z naslovom Človeški čas in neminljiva misel (26. maja 2017 smo ga ponovili v Gorici) – prvo javno prireditev zavoda Philosophia perennis.

Pet prispevkov, ki so takrat osvetlili razne vidike življenja in dela Milana Komarja, je bilo razvrščenih okrog osrednjega dogodka: izida njegove knjige Človeški čas.

Ta knjiga Komarjevih filozofskih predavanj iz leta 1966 predstavi temo, katere naslov zveni abstraktno, njena vsebina pa je nadvse konkretna in celo osebna. Najprej nas uvede v razlikovanje med fizikalnim časom (gr. chrónos), ki ga lahko merimo, in človeškim časom (gr. kairós), ki je naš osebni, človeško doživeti čas, čas naše dejavne navzočnosti med bližnjimi, v zgodovini, čas osebnih preizkušenj, nalog in zlasti – odločitev.

Od tod nam Komar razgrinja vidike, kot sta denimo trajanje in postajanje, med katera je vpet dinamizem vsakega človeka, saj vsakdo od nas ne le zgolj traja, marveč tudi uresničuje svoja stremljenja, postati skuša boljši, se bolj uresničiti in izpolniti. Kaj je bilo za razne filozofe bolj temeljno, trajanje ali postajanje? Komar pokaže, kako se polna problematika naše časnosti, t.j. naše umeščenosti v čas, pokaže v odločanju, zlasti v moralnem odločanju. Tu še posebej stopa pred nas temeljna značilnost časa: da je trirazsežen, saj ga sestavljajo preteklost, sedanjost in prihodnost. Komar opozarja, da je vsakršno prekomerno poudarjanje (ali izoliranje) le ene od teh treh razsežnosti iluzorno in se za njim skriva beg iz stvarnosti. Če želimo biti realistično navzoči sebi in bližnjim v svojem in njihovem času, moramo razumeti pomen preteklosti za oblikovanje sedanjega trenutka in prihodnosti: »Ne gre za to, da bi se navduševali nad preteklostjo, ampak da tukaj in zdaj odkrijemo pomemben naboj, ki ga ima preteklost, in projekcijo, s katero zaznamuje prihodnost.«

 

Ko smo se nekateri prijatelji zbrali 20. januarja 2018 na Komarjevem grobu na ljubljanskih Žalah, smo občutili, kako pomembno se je Komarjev osebni človeški čas po njegovih mislih in delih podaljšal in s svojo močjo segel v naša življenja. Zorko Simčič je to občutje v polni meri povzel z razmišljanjem ob vrsticah iz Knjige modrosti: Bolj ko zdravje in lepoto sem jo ljubil, rajši sem jo hotel imeti kot luč … Brez zahrbtnega namena sem se je naučil, brez zavisti jo delim (Mdr 7, 10.13). Delil jo je in z njo posegel tudi v naš človeški čas, namreč, v čas osebe, ki želi pri njem zajeti, kontemplirati in se od tod ozirati naprej proti dejanjem … Morda je Komarjev človeški vpliv nenavadno poln tudi zato, ker je uspel tako dosledno poenotiti v sebi globoke nagibe srca in zunanja dejanja, svojega notranjega človeka in zunanjo sfero udejstvovanja.

Takšna notranja enovitost je v neki meri tudi Božji dar, a zato najbrž nič manj tudi sad velikih duhovnih naporov in bojev. Naša človeška, osebnostna enovitost je rezultat boja, pogosto prav rezultat boja s slabimi nagnjenji in navadami, boj s sanjarstvom in utvarami, boj za več realizma, za večjo navzočnost v času, sebi in bližnjim …

Komar v Človeškem času pokaže, kaj pomeni sprejeti in polno živeti človeško časnost, svojo osebno časnost: kot gibljivo podobo večnosti, v kateri so neuničljive vezi med preteklostjo, sedanjim trenutkom in prihodnostjo. Ker smo telesna bitja, smo časna bitja. Skrivnost časa je skrivnost biti, pravi Komar.

Vsekakor nas leto dni po izidu Komarjeva knjiga o času nagovarja bolj, ne manj: vabi nas k poglobitvi naše lastne, osebne časnosti, in s tem k bivanjskemu stopnjevanju, k bivanjskemu vzponu.

 

Iz knjige Milan Komar:

Človeški čas

 

Odločanje je najpopolnejše ustanovno dejanje človeške svobode. V odločanju se človek določi.

Moderni eksistencializem je globoko razmišljal o tej zadevi: celo takrat, kadar se človek ne odloči, »se odloči za neodločenost.« In to je težka odgovornost. Kot je rekel Sartre: »Obsojeni smo na svobodo.« (str. 13)

 

Ortega uporablja drug izraz za isti pojem; govori o »človeku in njegovih okoliščinah«. Človek se ne more odločati na osnovi niča. Na odločitev ne smemo gledati kot na prelom s preteklostjo. Na splošno so zadnje odločitve povezane s prejšnjimi, in če je odločitev resna, ne ostane brez posledic za prihodnost. Etično oblikovanje osebe, iskanje pristne biti, poteka v časovno povezanih odločitvah.

Vsako odločanje je spreminjanje. Odločitev je rez, čisto, popolno pre-rezanje, kakor pri deblu, ki ga prerežejo od zgoraj navzdol. Odločitev je izbira neke vrednote in opustitev drugih. Je spreminjanje, je boleč prerez. Velikokrat se ljudje ne marajo odločiti zaradi bolečine, ki jo odločitev vsebuje. (str. 14)

 

V nadaljevanju se bomo lotili časa delovanja in človeške ustvarjalnosti. Z odločanjem človek ustvarja samega sebe in tudi tukaj naletimo na časno dimenzijo. […]

Velika dela so sad časa. Pianist, kipar, umetnik se ne oblikujejo naenkrat, ampak potrebujejo trajanje.

Človeško delovanje ostane ukoreninjeno v zgodovini. Mi ne ustvarimo sami sebe za abstraktno stvarnost, ampak za prav to stvarnost. Dela prejšnjih generacij ostanejo in na določen način vplivajo na človeka. (str. 15)

 

 

Komentarji so izklopljeni za Leto dni Človeškega časa

Uvrščeno v Članki

Kaj je Philosophia perennis?

»Kdor stvari pozna, kakor so,
in ne tako, kot se o njih govori ali sodi,
tisti je resnično moder,
izmodren bolj od Boga, kakor od ljudi.«

Hoja za Kristusom, II, 1, 7.

Komarjev krog

Philosophia perennis je krog ljudi, ki jih je pritegnila misel filozofa Milana Komarja (1921–2006), ker je realistična. Krog, ki z veseljem vključuje nove bralce in premišljevalce – z dopisnim seznamom, spletno stranjo in omrežji (T, F).

Kaj pomeni, da je filozofija realistična?

1. Najprej to, da je resničnost dana vnaprej, naš um pa jo šele odkriva: filozofija ima trajno veljavo, kolikor resnico odkriva kot globoki smisel stvari. Tudi, kadar dosegamo resnico, realnost ostaja obsežnejša, vanjo je moč prodirati dlje in globlje. Za krščanski realizem, poudarja Komar, je bistveno to, da izhaja iz kreacionistične vizije sveta: resničnost ni ploska in plehka, ampak je globoka, ker je ustvarjena. Za stvarmi v resničnosti stoji Stvarnik, ki jim je podelil bivanje, zato so neizmerno globoke. Tako je Komar zapisal: »Nobeno končno bitje ni tako končno, da bi ne imelo v sebi nečesa absolutnega, neodvisnega od njegovih razmerij. Že s tem, da so ustvarjena, naravna bitja nekako odsevajo Neustvarjeno bitje, ki je neskončno, nujno in absolutno. Vsaka imago Dei vsebuje nekaj neskončnega. Bitja so pregloboka, nikoli jim ne sežemo do dna. Tudi tako preprosta realnost, kakršna je lahko protozoj ali atom uličnega prahu, je neizčrpna. Če bi jo hoteli znanstveno ali filozofsko izčrpati, bi morali prodreti vse tja do Stvariteljeve misli.« (Svoboda in velikodušnost, str. 149)

2. Prav zato, ker so bitja ustvarjena in zamišljena, so tudi umljiva, dojemljiva, pravi Komar, ko se sklicuje na dolgo intelektualno tradicijo: »’Vse stvari so osnovane med dvema umoma,’ pravi sv. Tomaž. Med (božjim) umom, ki jih spočne in jih ustvari, in (človeškim) umom, ki dojame njih notranji lógos. Stvari so doumljive, ker je za njimi neki um, ki jih spočne.« (Človeški čas, str. 34) Prav zato pa je potrebna pozornost, poglabljanje v smisel stvari, oseb, položajev – preden kar koli ukrenemo, storimo. Komar pravi, da je ena od glavnih zahtev krščanskega realizma, da najprej vidimo, doumemo, razumemo, nato delujemo, ravnamo. Najprej je neko spoznanje, »teorija«, nato sledi dejanje. To načelo je Komar kratko imenoval: prvenstvo teorije ali motrenja.

3. Odkrivanje smisla in vrednosti ustvarjene resničnosti zahteva, da se temu smislu podredimo in ravnamo v skladju z njim. Tako človek postopoma odkriva, da je v resničnost položen neki naravni red – odsev Stvariteljevega delovanja. Resničnost človeka kliče, da ta naravni red odkriva in z njim sodeluje, nadaljuje ter dopolnjuje njegove potencialnosti ter tako prihaja do čedalje večje bivanjske izpopolnitve.

S takšnih izhodišč je Milan Komar na Katoliški univerzi v Buenos Airesu ter na raznih višješolskih argentinskih ustanovah razvijal obširno filozofijo o človeku in družbi, o morali in zgodovini, o posamezniku in skupnosti, o času in večnosti … Številne teme, ki so hkrati časovno aktualne, trdno umeščene v določen aktualni kontekst, vendar Komarjeva misel vselej pokaže na nadpoložajni, trajni smisel problemov in položajev – in se nam kot neminljiva misel daje v refleksijo in osebno duhovno življenje.

»V naravi in v zgodovini ni skokov …«

»V naravi in v zgodovini ni skokov. Celo prelomi sami izhajajo iz določene kontinuitete. Kljub vsem prelomom obstaja neka kontinuiteta s predhodnim. Druga prevara je skušati začeti vedno znova, ne da bi upoštevali poprej obstoječe. Ničesar ne moremo narediti iz nič. Vse, kar lahko naredimo, izhaja iz snovi, ki je bila pred nami.«
(Komar, Človeški čas, str. 23)

Zavod Philosophia perennis ali t.i. Komarjev krog ob njem nista nastala kot domislek iz nič, ampak iz večletih prizadevanj za realistično misel pred tem. Omeniti kaže revijo Tretji dan, kjer so se že v letih 1994–1996 oblikovali zametki realističnega mišljenja, povezani tudi s Komarjevo filozofijo (npr. I. Senčar: Dve predavanji prof. Milana Komarja. Tretji dan, 1995, 12, str. 19–24). Leta 1996 je začela izhajati zbirka Sidro pri Družini, namenjena prav realistični krščanski misli, kmalu zatem zbirka Claritas. Zorko Simčič je obema knjižnima edicijama prinašal obilo Komarjevih besedil, ki jih dotlej na Slovenskem praktično nismo poznali, in tako so izšla njegova temeljna dela, doslej v šestih knjigah.

Philosophia perennis to delo nadaljuje bolj načrtno in kontinuirano. Vsako leto bomo izdali vsaj eno knjigo Milana Komarja ali sorodno delo s področja realistične misli in ob tem priredili miselno srečanje s prispevki in debato – Komarjev popoldan. Prvi je bil 24. maja 2017, letos bo drugi: 7. decembra 2018. Upamo, da se to majhno drevesce razraste.

»Celo modrost, ki presega čas, nam je dana v času«

»Zgodovina filozofije ne more biti pokopališče mrtvih filozofov …«
(É. Gilson)

Dvajset let pozneje se kaže ozreti na prvi slovenski prevod izrazitega predstavnika krščanskega filozofskega realizma: to je Étienne Gilson: Ljubezen filozofov (1996). V nji so zbrana štiri predavanja tega eminentnega zgodovinarja filozofije in tomističnega misleca; vsako govori o določenem vidiku ljubezni do resnice in modrosti – temelja filozofije. Knjiga ima še to odliko, da je prevode teh imenitnih štirih predavanj pregledal in izrazje uskladil že pokojni, tedaj še aktivni božji služabnik prof. Anton Strle in s tem, kakor upamo, zbirki podelil poseben dotik prizadevanja za osebno izpopolnitev in duhovni napredek, z eno besedo, za svetost. Takole pravi Gilson: »Zgodovina filozofije ne more biti pokopališče mrtvih filozofov, ker se v filozofiji sploh ne umira; zahvaljujoč zgodovini veliki filozofi še vedno živijo … Filozofija ne more obstajati zunaj filozofov in celo tista nadčloveška modrost, ki presega čas, nam je dana v času.« (Ljubezen filozofov 32–33)

Znak Philosophiae perennis

Znak Komarjevega kroga in našega zavoda je vzet iz slovenskega ljudskega izročila: predstavlja srce, iz katerega raste vejica rožmarina. Ta ornament navajajo med znamenji na pisanicah – velikonočnih pirhih. (J. Karlovšek, Slovenski ornament I)

Srce je simbol občutja, notranjega doživetja, pa tudi notranjega jedra človeške osebe, o katerem govori Komar: »Srce ni drugega kakor globinski organ poglobljenega in kritičnega spoznanja, je ’občutljiva konica duše’, je kraj velikih in dokončnih odločitev.« (Razmišljanja ob razgovorih, str. 81)

Rožmarinova vejica v slovenskem izročilu predstavlja spomin; v grafični podobi tega znaka lahko predstavlja tudi um, intelekt, ki izrašča iz srca in se pne navzgor (likovno gledano srce teži nekoliko navzdol, vejica navzgor). »Ni razmaha za človeka brez razmaha duha, to je brez rasti uma in volje,« pravi Komar. (Pot iz mrtvila, Sidro, str. 67)

S teh pomenskih gledišč slovenski tradicijski ornament z velikonočnih pisank predstavlja simbol celotnega človekovega duha.

Komentarji so izklopljeni za Kaj je Philosophia perennis?

Uvrščeno v Članki