Leto dni Človeškega časa

 

Vendar se odločitev vpisuje v neko kontinuiteto. Ko odločamo, »izberemo«, izberemo to, kar je najustrezneje: izberemo sami sebe. Pridemo do večje jasnosti, napredujemo v samospoznavanju. Napačna odločitev pomeni trčenje. Pravilna je pa napredovanje. (str. 14)

 

Pred letom dni, 24. maja 2017, smo priredili prvi Komarjev popoldan z naslovom Človeški čas in neminljiva misel (26. maja 2017 smo ga ponovili v Gorici) – prvo javno prireditev zavoda Philosophia perennis.

Pet prispevkov, ki so takrat osvetlili razne vidike življenja in dela Milana Komarja, je bilo razvrščenih okrog osrednjega dogodka: izida njegove knjige Človeški čas.

Ta knjiga Komarjevih filozofskih predavanj iz leta 1966 predstavi temo, katere naslov zveni abstraktno, njena vsebina pa je nadvse konkretna in celo osebna. Najprej nas uvede v razlikovanje med fizikalnim časom (gr. chrónos), ki ga lahko merimo, in človeškim časom (gr. kairós), ki je naš osebni, človeško doživeti čas, čas naše dejavne navzočnosti med bližnjimi, v zgodovini, čas osebnih preizkušenj, nalog in zlasti – odločitev.

Od tod nam Komar razgrinja vidike, kot sta denimo trajanje in postajanje, med katera je vpet dinamizem vsakega človeka, saj vsakdo od nas ne le zgolj traja, marveč tudi uresničuje svoja stremljenja, postati skuša boljši, se bolj uresničiti in izpolniti. Kaj je bilo za razne filozofe bolj temeljno, trajanje ali postajanje? Komar pokaže, kako se polna problematika naše časnosti, t.j. naše umeščenosti v čas, pokaže v odločanju, zlasti v moralnem odločanju. Tu še posebej stopa pred nas temeljna značilnost časa: da je trirazsežen, saj ga sestavljajo preteklost, sedanjost in prihodnost. Komar opozarja, da je vsakršno prekomerno poudarjanje (ali izoliranje) le ene od teh treh razsežnosti iluzorno in se za njim skriva beg iz stvarnosti. Če želimo biti realistično navzoči sebi in bližnjim v svojem in njihovem času, moramo razumeti pomen preteklosti za oblikovanje sedanjega trenutka in prihodnosti: »Ne gre za to, da bi se navduševali nad preteklostjo, ampak da tukaj in zdaj odkrijemo pomemben naboj, ki ga ima preteklost, in projekcijo, s katero zaznamuje prihodnost.«

 

Ko smo se nekateri prijatelji zbrali 20. januarja 2018 na Komarjevem grobu na ljubljanskih Žalah, smo občutili, kako pomembno se je Komarjev osebni človeški čas po njegovih mislih in delih podaljšal in s svojo močjo segel v naša življenja. Zorko Simčič je to občutje v polni meri povzel z razmišljanjem ob vrsticah iz Knjige modrosti: Bolj ko zdravje in lepoto sem jo ljubil, rajši sem jo hotel imeti kot luč … Brez zahrbtnega namena sem se je naučil, brez zavisti jo delim (Mdr 7, 10.13). Delil jo je in z njo posegel tudi v naš človeški čas, namreč, v čas osebe, ki želi pri njem zajeti, kontemplirati in se od tod ozirati naprej proti dejanjem … Morda je Komarjev človeški vpliv nenavadno poln tudi zato, ker je uspel tako dosledno poenotiti v sebi globoke nagibe srca in zunanja dejanja, svojega notranjega človeka in zunanjo sfero udejstvovanja.

Takšna notranja enovitost je v neki meri tudi Božji dar, a zato najbrž nič manj tudi sad velikih duhovnih naporov in bojev. Naša človeška, osebnostna enovitost je rezultat boja, pogosto prav rezultat boja s slabimi nagnjenji in navadami, boj s sanjarstvom in utvarami, boj za več realizma, za večjo navzočnost v času, sebi in bližnjim …

Komar v Človeškem času pokaže, kaj pomeni sprejeti in polno živeti človeško časnost, svojo osebno časnost: kot gibljivo podobo večnosti, v kateri so neuničljive vezi med preteklostjo, sedanjim trenutkom in prihodnostjo. Ker smo telesna bitja, smo časna bitja. Skrivnost časa je skrivnost biti, pravi Komar.

Vsekakor nas leto dni po izidu Komarjeva knjiga o času nagovarja bolj, ne manj: vabi nas k poglobitvi naše lastne, osebne časnosti, in s tem k bivanjskemu stopnjevanju, k bivanjskemu vzponu.

 

Iz knjige Milan Komar:

Človeški čas

 

Odločanje je najpopolnejše ustanovno dejanje človeške svobode. V odločanju se človek določi.

Moderni eksistencializem je globoko razmišljal o tej zadevi: celo takrat, kadar se človek ne odloči, »se odloči za neodločenost.« In to je težka odgovornost. Kot je rekel Sartre: »Obsojeni smo na svobodo.« (str. 13)

 

Ortega uporablja drug izraz za isti pojem; govori o »človeku in njegovih okoliščinah«. Človek se ne more odločati na osnovi niča. Na odločitev ne smemo gledati kot na prelom s preteklostjo. Na splošno so zadnje odločitve povezane s prejšnjimi, in če je odločitev resna, ne ostane brez posledic za prihodnost. Etično oblikovanje osebe, iskanje pristne biti, poteka v časovno povezanih odločitvah.

Vsako odločanje je spreminjanje. Odločitev je rez, čisto, popolno pre-rezanje, kakor pri deblu, ki ga prerežejo od zgoraj navzdol. Odločitev je izbira neke vrednote in opustitev drugih. Je spreminjanje, je boleč prerez. Velikokrat se ljudje ne marajo odločiti zaradi bolečine, ki jo odločitev vsebuje. (str. 14)

 

V nadaljevanju se bomo lotili časa delovanja in človeške ustvarjalnosti. Z odločanjem človek ustvarja samega sebe in tudi tukaj naletimo na časno dimenzijo. […]

Velika dela so sad časa. Pianist, kipar, umetnik se ne oblikujejo naenkrat, ampak potrebujejo trajanje.

Človeško delovanje ostane ukoreninjeno v zgodovini. Mi ne ustvarimo sami sebe za abstraktno stvarnost, ampak za prav to stvarnost. Dela prejšnjih generacij ostanejo in na določen način vplivajo na človeka. (str. 15)

 

 

(Visited 4 times, 1 visits today)

Komentarji so izklopljeni za Leto dni Človeškega časa

Uvrščeno v Članki

Komentiranje je onemogočeno.