Arhiv kategorij: Članki

by | 7. junija, 2019 · 0:18

Komarjeva predavanja

Nekateri Komarjevi tečaji so bili trimesečni, drugi semestralni ali celoletni. Poleg osrednje ustanove njegovega delovanja, Pontificia Universidad Católica Argentina, je prof. Komar je predaval na več ustanovah, kot so Instituto de Cultura Religiosa Superior, Instituto Argentino de Cultura Hispánica, Instituto Grafotécnico Obra Cardenal Ferrari, Instituto del Profesorado del Sagrado Corazón, Seminario del Obispado de San Isidro, Abadía Benedictina de Santa Escolástica idr.

  • 1954. La vida ética en los límites del carácter (Etično življenje v mejah značaja).
  • 1954. Perfil humano de Alcides de Gasperi (Človečnostni profil Alcida de Gasperi).
  • 1956. Historia de los sistemas filosóficos (Zgodovina filozofskih sistemov). ICRS.
  • 1956. Sencillez y simplificación (Preprostost in poenostavljanje).
  • 1956. La formación intelectual (Intelektualna vzgoja).
  • 1956. El ser y el poder (Bit in oblast).
  • 1956. ¿Qué es el personalismo? (Kaj je personalizem?)
  • 1957. La psicología de la afectividad según Santo Tomás de Aquino (Psihologija čustvenosti po sv. Tomažu Akvinskem). ICRS.
  • 1958. La virtud de la prudencia (Krepost pametnosti). ICRS.
  • 1959. La doctrina de los hábitos (Nauk o navadah). Primera parte. ICRS.
  • 1959. Lectura de textos: la deliberación, la templanza, la magnanimidad (Branje besedil: preudarnost, zmernost, velikodušnost). UCA (Universidad Católica Argentina).
  • 1960. La doctrina de los hábitos (Nauk o navadah). Segunda parte. ICRS.
  • 1961. La teoría de la voluntad según Santo Tomás de Aquino (Teorija volje po sv. Tomažu Akvinskem). Primera Parte. ICRS.
  • 1962. La virtud de la prudencia en la ética de Christian Wolff (Krepost pametnosti v etiki Christiana Wolffa).
  • 1962. La teoría de la voluntad según Santo Tomás de Aquino (Teorija volje po sv. Tomažu Akvinskem). Segunda Parte. ICRS.
  • 1963. La concepción del hombre en San Bernardo (Pojmovanje človeka pri sv. Bernardu). ICRS.
  • 1964. El quehacer tomista frente al progreso y el progresismo (Kako ravna tomist glede napredka in progresizma). ICRS.
  • 1964. La comunicación entre las personas (Komunikacija med osebami). Primera Parte. ICRS.
  • 1965. La comunicación entre las personas (Komunikacija med osebami). Segunda Parte. ICRS.
  • 1965. El tema de la madurez en sus aspectos filosóficos (Zrelost s filozofskega vidika). ICRS.
  • 1966. Natural y sobrenatural. Formación y contacto con las realidad (Naravno in nadnaravno. Vzgoja in stik s stvarnostjo). ICRS.
  • 1966. La autenticidad (Pristnost). ICRS.
  • 1966. Contemplata tradere. ICRS.
  • 1966. La crisis del contacto personal (Kriza osebnega stika). Religiosas Esclavas del Sagrado Corazón, Montevideo 1372, Buenos Aires.
  • 1966. El tiempo humano (Človeški čas). ICRS.
  • 1966. La encarnación de los valores (Utelešenje vrednot). ICRS.
  • 1966. La vitalidad intelectual (Miselna živost). ICRS.
  • 1966. Contemplación y compromiso (Kontemplacija in kompromis). ICRS.
  • 1967. El tiempo y la eternidad (Čas in večnost). ICRS.
  • 1967. El ABC de Hegel (ABC Heglove filozofije). ICRS.
  • 1967. Problemas humanos de la sociedad opulenta (Človečanski problemi družbe obilja). ICRS.
  • 1967. La estructura del diálogo (Struktura dialoga). ICRS.
  • 1968. Las virtudes y la madurez humana (Kreposti in človeška zrelost). ICRS.
  • 1968. La actualidad del tema de la “naturaleza caída” (Aktualnost teme o ‘padli naravi’). ICRS.
  • 1968. El hombre consumidor (Človek potrošnik). ICRS.
  • 1969. La vida interior en la era tecnológica (Notranje življenje v dobi tehnike). ICRS.
  • 1969. El “pensamiento negativo” en Hegel y Marcuse (‘Negativna misel’ pri Heglu in Marcuseju). ICRS.
  • 1969. La “alineación” en el joven Hegel (Alienacija pri mladem Heglu). ICRS.
  • 1970. Contemplación y presencia en el mundo de hoy (Kontemplacija in navzočnost v današnjem svetu). ICRS.
  • 1970. La concepción del mundo en Dionisio Areopagita (Pojmovanje sveta pri Dioniziju Areopagitu). ICRS.
  • 1971. La filosofía de la esperanza humana (Filozofija človeškega upanja). ICRS.
  • 1971. El ateísmo positivo (Pozitivni ateizem). ICRS.
  • 1971. El positivismo y el pensamiento moderno (Pozitivizem in novoveška misel). ICRS.
  • 1971. La creación divina y la creatividad humana (Božje stvarjenje in človeška ustvarjalnost). ICS San Isidro.
  • 1972. La filosofía del hombre en San Agustín (Filozofija človeka pri sv. Avguštinu). ICRS.
  • 1972. Novedad y modernidad. Reflexiones filosóficas. (Novost in modernost. Filozofska razmišljanja) ICR. San Isidro.
  • 1972. Las corrientes actuales del marxismo (Sodobni tokovi marksizma). Comisión Episcopal Argentina.
  • 1972. La espiritualidad y la comunicación familiar (Duhovnost in družinska komunikacija). ICS. San Isidro.
  • 1973. “Universo administrativo” y afectividad humana (‘Administrativni svet’ in človeška čustvenost). ICRS.
  • 1973. Exigencia de progreso y progresismos unilaterales (Zahteva po razvoju in enostranski progresizmi). ICS, San Isidro.
  • 1973. El espíritu de pobreza a la luz del pensamiento contemporáneo (Duh uboštva v luči sodobne misli). ICS, San Isidro.
  • 1974. Las pasiones humanas según la doctrina de Santo Tomás de Aquino (Človeške strasti po nauku sv. Tomaža Akvinskega). ICRS.
  • 1974. Pluralismo cristiano y pluralismo positivista (Krščanski in pozitivistični pluralizem). ICS, San Isidro.
  • 1974. Juliette o iluminismo y moral (Juliette ali razsvetljenstvo in morala).
  • 1974. Crisis de la autoridad paterna (Kriza očetovske avtoritete). Juan Segundo Fernández.
  • 1974. En el séptimo centenario de Santo Tomás de Aquino (Ob sedemstoletnici sv. Tomaža Akvinskega).
  • 1974. Para una filosofía de la filiación (Za filozofijo posinovljenja). Juan Segundo Fernández.
  • 1975. La afectividad humana en San Agustín (Človeška čustvenost po sv. Avguštinu). ICRS.
  • 1975. La concepción del tiempo y la “cultura global de crecimiento”. Una interpretación filosófica (Pojmovanje časa in ‘globalna kultura napredka’. Filozofska interpretacija). Centro Cultural General San Martín.
  • 1976. El hombre oculto en el corazón. Temas de filosofía patrística griega. (Skriti človek v srcu. Teme iz grške patristične filozofije). ICRS.
  • 1976. El erotismo contemporáneo visto desde sus raíces filosóficas (Sodobni erotizem z vidika njegovih filozofskih korenin). ICS, San Isidro.
  • 1976. La pasionalidad agresiva según la doctrina de Santo Tomás de Aquino (Agresivna strastnost po nauku sv. Tomaža Akvinskega). ICS, San Isidro.
  • 1977. La cruz y la alegría (Križ in veselje). ICRS.
  • 1977. Encarnación y positivismo (Utelešenje in pozitivizem). ICS, San Isidro.
  • 1977. Espíritu de Viena (Dunajski duh). ICS, San Isidro.
  • 1977. La cruz y la alegría (Križ in veselje). Catedral de San Isidro.
  • 1977. La filosofía del “corazón” de Pascal y su actualidad a la luz de la problemática filosófica de nuestros días (Pascalova filozofija ‘srca’ in njena aktualnost v luči filozofske problematike naših dni). ICRS.
  • 1977. Vida interior en la familia (Notranje življenje v družini). Juan Segundo Fernández.
  • 1977. Compromiso del cristiano en la formación de la cultura (Krščanski kompromis pri oblikovanju kulture). ICS, San Isidro.
  • 1977. Redescubriendo el sentido de la mujer hoy (Na novo odkrivati čutenje žene danes).
  • 1978. Edith Stein. La imagen de Dios en el hombre (Puntos básicos para una filosofía del hombre) (Edith Stein. Bogopodobnost v človeku. Temeljne točke za antropologijo). ICRS. 1978. Edith Stein, La interioridad del alma (Edith Stein: notranjost duše).
  • 1978. Edith Stein. Una gran mujer del siglo XX. ICS (Edith Stein: velika žena 20. stoletja), San Isidro.
  • 1978. La estructura de la vida interior según Edith Stein (Struktura notranjega življenja po Edith Stein). ICS, San Isidro.
  • 1978. La verdad como vigencia y dinamismo (Resnica kot veljavnost in dinamizem).
  • 1978. Enseñanza y vida interior (Poučevanje in notranje življenje). Catedral de San Isidro.
  • 1978. Vivencias y vivencialismo (Doživetja in senzualizem). Catedral de San Isidro.
  • 1978. Antonio Rosmini. Instituto de Cultura Hispánica. 1979. Silencio en el mundo (Tišina v svetu). ICRS.
  • 1980. Ciudad y corazón (Mesto in srce). ICRS.
  • 1980. Educar para la libertad (Vzgajati za svobodo). Colegio San Juan.
  • 1981. El vicio de la acedia (Razvada zagrenjenosti). ICRS.
  • 1981. Educar para la libertad (Vzgajati za svobodo). Colegio Mallinckrodt.
  • 1981. Raíces profundas del respeto (Globoke korenine spoštovanja). Colegio San Juan.
  • 1982. Libertad e interioridad (Svoboda in notranjost). ICRS.
  • 1982. Oscurecimiento del intelecto (Omračitev misli). ICS, San Isidro.
  • 1982. El pecado original en el pensamiento moderno (Izvirni greh v novoveški misli). Catedral de San Isidro.
  • 1983. El mundo y la persona en el pensamiento de John Henry Newman (Svet in oseba v misli Johna Henrya Newmana). ICRS.
  • 1983. La actualidad del pensamiento de John Henry Newman (Aktualnost misli Johna Henrya Newmana). ICS, San Isidro.
  • 1983. El progreso ilimitado y su posible filosofía (Neomejeni razvoj in možnost filozofije).
  • 1984. Fe y cultura en la educación de nuestros hijos (Vera in kultura v današnji vzgoji). Colegio Santa María.
  • 1984. Ordo amoris (Orden en el amor) (Urejena ljubezen). ICRS.
  • 1984. Ordo amoris (Urejena ljubezen). ICS, San Isidro.
  • 1984. La agresividad juvenil desde la perspectiva filosófica (Mladostniška agresivnost s filozofske perspektive). ICS, San Isidro.
  • 1985. Neomarxismo y libertad y liberalidad (Neomarksizem in svoboda in svobodomiselstvo). Clase particular.
  • 1985. Obedeced los unos a los otros (Ubogajte drug drugega). ICRS. 1985. El humanismo para el futuro (Humanizem za prihodnost). ICS, San Isidro.
  • 1985. Vivir la propia vida (Živeti svoje življenje). ICS, San Isidro.
  • 1985. La educación meramente práctica no basta (Zgolj praktična vzgoja ne zadošča). Parroquia Santa María de la Cruz, San Isidro.
  • 1985. El fascismo (Fašizem). Casa de Ligia Ras.
  • 1986. Personalismo cristiano e individualismo moderno (Krščanski personalizem in novoveški individualiziem). Instituto San Isidro.
  • 1986. Planteos filosóficos de la Encíclica “Dominum et vivificatem” (Filozofska snovanja enciklike ‘Dominum et vivificantem’). ICRS.
  • 1987. Edith Stein. La imagen de Dios en el hombre (Edith Stein: bogopodobnost človeka). Instituto de San Isidro.
  • 1987. Concupiscencia e incomunicación (Poželenje in nezmožnost komunikacije). ICRS.
  • 1987. Concupiscencia e incomunicación (Poželenje in nezmožnost komunikacije). ICS, San Isidro.
  • 1988. Decadencia del don (Propad daru). San Isidro. 1988. Metafísica del noviazgo y del matrimonio (Metafizika predzakonskega obdobja in zakonske zveze). ICS, San Isidro. 1989. Modernidad y postmodernidad (Modernost in postmodernost). ICS, San Isidro.
  • 1989. Consumismo y vida afectiva (Potrošništvo in čustveno življenje). ICS, San Isidro.
  • 1989. Amor como don (Ljubezen kot dar). ICRS. 1990. Eutanasia de Dios (Esencia del descreimiento occidental) (Evtanazija Boga. Bistvo zahodne skepse). ICS, San Isidro. 1990. Alumbramiento y aborto de “sí mismo” (Porod in splav ‘samega sebe’). ICS, San Isidro.
  • 1991. Lo que es y lo que no es la formación (Kar je in kar ni vzgoja). Primera Parte. San Isidro.
  • 1991. La represión del intelecto (Represija uma). Segunda Parte. San Isidro.
  • 1991. Presencia y participación (Navzočnost in sodelovanje). ICRS.
  • 1992. El amor a sí mismo (Ljubezen do samega sebe). ICRS.
  • 1993. El corazón habla al corazón (Srce govori srcu). ICRS.
  • 1994. Las grietas del espíritu y el desorden de la pasionalidad humana (Razpoke duha in nered človeške strasti). ICRS.
  • 1994. La virtud como pasionalidad ordenada (Krepost kot urejena strastnost). ICRS.
  • 1995. Sexo como evasión y sexo como presencia (Spolnost kot beg in spolnost kot navzočnost). Familia Valverde.
  • 1995. Persona como palabra y como misterio (Oseba kot beseda in kot skrivnost). ICRS.
  • 1995. Neo-arrianismo (Neoarianizem). Familia Valverde.
  • 1996. Ternura y firmeza (Nežnost in strogost). ICRS.
  • 1997. El otro no existe (Drugi ne obstaja). ICRS.
  • 1997. El descubrimiento del otro (Odkrivanje drugega). ICS, San Isidro.
  • 1998. Matrimonio, ¿tumba del amor? (Zakonska zveza: grob ljubezni?), ICS, San Isidro.
  • 1998. Comunicación en noviazgo y matrimonio (Komunikacija pred zakonom in v zakonu). ICS, San Isidro.

Komentarji so izklopljeni za Komarjeva predavanja

Uvrščeno v Članki

by | · 0:14

Svoboda in samospoznanje

(iz knjige: Milan Komar, Svoboda in velikodušnost, str. 128)

Največje ovire za svobodo: pomanjkanje, revščina, jalovost se pojavijo, kadar ne poznamo niti ne iščemo samega sebe, marveč si zgradimo neki umetni jaz. Ne gre za to, da si zastavimo neki ideal (kot je učil Jeremy Bentham), ki ga s trdno voljo uresničujemo skozi življenje. Če ideal ni v skladu s tem, kar smo, se bo napor izjalovil. Tu je popolnost neuresničljiva, kajti popolnost ni nič drugega kot doseganje. Perficere pomeni izpeljati stvari do kraja, privesti do uresničenja, kar je navzoče že v zasnutku, v tem pa je vsebovan zelo velik razpon svobode: lahko se razvijemo v tako ali drugačno smer.
Umetni idealni jaz je lahko neizprosni zatiralec resničnega jaza in lahko povzroči izgubo notranje svobode. Svobodni razmah zahteva tisto, kar v nekom že obstaja in teži k uresničenju.

Komentarji so izklopljeni za Svoboda in samospoznanje

Uvrščeno v Članki

Slika

Človeški čas, leto dni po izidu

Zavod Philosophia perennis je zaživel ob izidu Komarjeve knjige Človeški čas: bilo je 24. maja 2017, ko smo priredili prvi Komarjev popoldan Človeški čas in neminljiva misel – prvo javno prireditev zavoda Philosophia perennis s petimi prispevki ob tej knjigi. Ta popoldan smo 26. maja 2017 ponovili v Gorici. Naši prijatelji iz gibanja Pot so nato knjigo več mesecev podrobno prebirali in urednika prijazno povabili na pogovor 27. maja 2018 v Padnanosu. To je bil impresiven dogodek: nekateri od njih so imeli svoj izvod Človeškega časa oguljen od branja in študija, zato pa je tudi pogovor prodrl globoko: v čas našega uresničevanja, našega postajanja, našega odločanja …

Vendar se odločitev vpisuje v neko kontinuiteto. Ko odločamo, »izberemo«, izberemo to, kar je najustrezneje: izberemo sami sebe. Pridemo do večje jasnosti, napredujemo v samospoznavanju. Napačna odločitev pomeni trčenje. Pravilna je pa napredovanje. (str. 14)

Ta knjiga Komarjevih filozofskih predavanj iz leta 1966 predstavi temo, katere naslov zveni abstraktno, njena vsebina pa je nadvse konkretna in celo osebna. Najprej nas uvede v razlikovanje med fizikalnim časom (gr. chrónos), ki ga lahko merimo, in človeškim časom (gr. kairós), ki je naš osebni, človeško doživeti čas, čas naše dejavne navzočnosti med bližnjimi, v zgodovini, čas osebnih preizkušenj, nalog in zlasti – odločitev.

Od tod nam Komar razgrinja vidike, kot sta denimo trajanje in postajanje, med katera je vpet dinamizem vsakega človeka, saj vsakdo od nas ne le zgolj traja, marveč tudi uresničuje svoja stremljenja, postati skuša boljši, se bolj uresničiti in izpolniti. Kaj je bilo za razne filozofe bolj temeljno, trajanje ali postajanje? Komar pokaže, kako se polna problematika naše časnosti, t.j. naše umeščenosti v čas, pokaže v odločanju, zlasti v moralnem odločanju. Tu še posebej stopa pred nas temeljna značilnost časa: da je trirazsežen, saj ga sestavljajo preteklost, sedanjost in prihodnost. Komar opozarja, da je vsakršno prekomerno poudarjanje (ali izoliranje) le ene od teh treh razsežnosti iluzorno in se za njim skriva beg iz stvarnosti. Če želimo biti realistično navzoči sebi in bližnjim v svojem in njihovem času, moramo razumeti pomen preteklosti za oblikovanje sedanjega trenutka in prihodnosti: »Ne gre za to, da bi se navduševali nad preteklostjo, ampak da tukaj in zdaj odkrijemo pomemben naboj, ki ga ima preteklost, in projekcijo, s katero zaznamuje prihodnost.«

Ko smo se nekateri prijatelji zbrali 20. januarja 2018 na Komarjevem grobu na ljubljanskih Žalah, smo občutili, kako pomembno se je Komarjev osebni človeški čas po njegovih mislih in delih podaljšal in s svojo močjo segel v naša življenja. Zorko Simčič je to občutje v polni meri povzel z razmišljanjem ob vrsticah iz Knjige modrosti: Bolj ko zdravje in lepoto sem jo ljubil, rajši sem jo hotel imeti kot luč … Brez zahrbtnega namena sem se je naučil, brez zavisti jo delim (Mdr 7, 10.13). Delil jo je in z njo posegel tudi v naš človeški čas, namreč, v čas osebe, ki želi pri njem zajeti, kontemplirati in se od tod ozirati naprej proti dejanjem … Morda je Komarjev človeški vpliv nenavadno poln tudi zato, ker je uspel tako dosledno poenotiti v sebi globoke nagibe srca in zunanja dejanja, svojega notranjega človeka in zunanjo sfero udejstvovanja.

Takšna notranja enovitost je v neki meri tudi Božji dar, a zato najbrž nič manj tudi sad velikih duhovnih naporov in bojev. Naša človeška, osebnostna enovitost je rezultat boja, pogosto prav rezultat boja s slabimi nagnjenji in navadami, boj s sanjarstvom in utvarami, boj za več realizma, za večjo navzočnost v času, sebi in bližnjim …

Komar v Človeškem času pokaže, kaj pomeni sprejeti in polno živeti človeško časnost, svojo osebno časnost: kot gibljivo podobo večnosti, v kateri so neuničljive vezi med preteklostjo, sedanjim trenutkom in prihodnostjo. Ker smo telesna bitja, smo časna bitja. Skrivnost časa je skrivnost biti, pravi Komar.

Vsekakor nas leto dni po izidu Komarjeva knjiga o času nagovarja bolj, ne manj: vabi nas k poglobitvi naše lastne, osebne časnosti, in s tem k bivanjskemu stopnjevanju, k bivanjskemu vzponu.

Iz knjige Milan Komar:

Človeški čas

Odločanje je najpopolnejše ustanovno dejanje človeške svobode. V odločanju se človek določi.

Moderni eksistencializem je globoko razmišljal o tej zadevi: celo takrat, kadar se človek ne odloči, »se odloči za neodločenost.« In to je težka odgovornost. Kot je rekel Sartre: »Obsojeni smo na svobodo.« (str. 13)

Ortega uporablja drug izraz za isti pojem; govori o »človeku in njegovih okoliščinah«. Človek se ne more odločati na osnovi niča. Na odločitev ne smemo gledati kot na prelom s preteklostjo. Na splošno so zadnje odločitve povezane s prejšnjimi, in če je odločitev resna, ne ostane brez posledic za prihodnost. Etično oblikovanje osebe, iskanje pristne biti, poteka v časovno povezanih odločitvah.

Vsako odločanje je spreminjanje. Odločitev je rez, čisto, popolno pre-rezanje, kakor pri deblu, ki ga prerežejo od zgoraj navzdol. Odločitev je izbira neke vrednote in opustitev drugih. Je spreminjanje, je boleč prerez. Velikokrat se ljudje ne marajo odločiti zaradi bolečine, ki jo odločitev vsebuje. (str. 14)

V nadaljevanju se bomo lotili časa delovanja in človeške ustvarjalnosti. Z odločanjem človek ustvarja samega sebe in tudi tukaj naletimo na časno dimenzijo.

Velika dela so sad časa. Pianist, kipar, umetnik se ne oblikujejo naenkrat, ampak potrebujejo trajanje.

Človeško delovanje ostane ukoreninjeno v zgodovini. Mi ne ustvarimo sami sebe za abstraktno stvarnost, ampak za prav to stvarnost. Dela prejšnjih generacij ostanejo in na določen način vplivajo na človeka. (str. 15)

Komentarji so izklopljeni za Človeški čas, leto dni po izidu

by | 24. novembra, 2018 · 17:44