Ta oris temelji na več biografskih zapisih, zlasti Zorka Simčiča, navedenih med teksti o Komarju.
Mladost in študij
Dr. Milan Komar se je rodil 4. junija 1921 v Ljubljani kot sin primorskih beguncev po prvi svetovni vojni. Oče Ludvik Komar je bil rojen v Logu pri Trstu, mati Cecilija, roj. Blažič je bila iz Kostanjevice pri Kanalu. Osnovno šolo je obiskoval v Škofji Loki, klasično gimnazijo v Ljubljani in maturiral leta 1939.
Pravo je začel študirati na ljubljanski univerzi – tu je bil tudi predsednik akademskega društva Pravda – in ga dokončal na univerzi v Torinu z doktoratom na temo Pravična vojna pri Vitoriji in Suárezu. V doktorja prava je bil promoviran decembra 1943. Kot je sam rekel, jo je »iz prava mahnil kar naravnost v filozofijo.«
Zasebno se je ob študiju prava poglabljal v filozofijo že v Ljubljani, kjer so ga najbolj zaznamovali Aleš Ušeničnik, Evgen Spektorski in Josip Turk, v Torinu na novoustanovljeni filozofski fakulteti salezijanske univerze pa je poslušal predavanja Franca Wallanda, Giuseppeja Gemellara in Carla Mazzantinija.
Filozofija Franceta Vebra mu ni bila blizu, med omenjenimi učitelji pa je nanj najbolj vplival Evgen Vasiljevič Spektorski, ruski emigrant, zadnji nekomunističi rektor kijevske univerze. Spektorski je na ljubljanski pravni fakulteti predaval sociologijo, ki pa je bila bolj socialna filozofija. Navdušil ga je za študij Valvasorjevega sodobnika, kranjskega državoslovca, jurista in pravno-političnega filozofa Franca Alberta Pelzhofferja, obenem pa tudi za študij racionalističnega filozofa Christiana Wolffa. O Pelzhofferju je pripravil dve razpravi, ki zaradi vojne nista izšli, obsežno gradivo, ki ga je zbral o kranjskem državoznancu, se je v nemirnem času izgubilo.
Vojni čas
Za ključne Komarjeve odločitve v težkih letih vojne in revolucije je bilo poleg njegovega primorskega rodu bistvenega pomena sodelovanje s primorskim politikom dr. Jankom Kraljem, ki ga je spoznal v Gorici leta 1942, ko se je umaknil iz Ljubljane.
Milan Komar je bil v času študija član Katoliške akcije in je bil med tistimi, ki so spomladi 1942 vstopili v odbor Ljubljanske univerzitetne organizacije; pri tem so se zavestno žrtvovali, ker je bil to pogoj, da Italijani ne bi zaprli univerze v Ljubljani. Komar je bil na spisku petih, ki jim je OF grozila s smrtjo. Dne 16. marca 1942 so v Ljubljani ubili Franca Župca, predsednika Ljubljanske univerzitetne organizacije; 18. marca 1942 pa je vosovski likvidator ustrelil Jaroslava Kiklja, predsednika akademske Katoliške akcije in Komarjevega prijatelja.
Komarju so svetovali, naj se umakne pred nevarnostjo, ki mu je pretila, in tako je prišel v Gorico k dr. Kralju. Iz Gorice je odšel v Turin in doktoriral iz prava. Po doktoratu je prišel na Primorsko, nato v Gorico kot domobranski častnik. Od 6. maja 1944 do konca vojne je bil Milan Komar urednik Goriškega lista, prvega slovenskega časnika po dolgih letih fašističnega zatiranja
Emigracija in delo v Argentini
Po koncu vojne se je moral Komar umakniti iz domovine. Leta 1948 je odpotoval z ženo in dvema hčerkama v Argentino, kjer se je najprej preživljal z ročnim delom. Že kmalu je dosegel diplomo profesorja filozofije in pedagogike in začel poučevati na raznih znanstvenih ustanovah (Instituto de Cultura Religiosa Superior, Instituto de Cultura Hispánica ipd.) Vse od leta 1959, od ustanovitve Argentinske katoliške univerze (Universidad Católica Argentina), je bil njen profesor, sprva za antično, nato za zgodovino moderne filozofije. V letih 1981–1982 je bil tudi dekan filozofske fakultete.
Kot profesor je začel z razlago besedil iz antične filozofije, leta 1963 mu je bila podeljena katedra za zgodovino novoveške filozofije, kjer je učil kot redni profesor do upokojitve. Že ob doktorskem študiju se je poglobil v študij španske druge sholstike (de Vittoria, Suárez), ki je omogočila nastanek predkantovskega racionalizma in s tem razvoj novoveške filozofije. Od leta 1971 do upokojitve leta 1998 je na Argentinski katoliški univerzi poučeval tudi etiko.
Poleg rednega univerzitetnega dela je veliko časa posvečal predavanjem iz filozofske antropologije na različnih argentinskih akademskih ustanovah: na Višjem inštitutu za religiozno kulturo v Buenos Airesu in v San Isidru, na teološki fakulteti v Isidru, na Inštitutu za špansko kulturo, v benediktinski opatiji sv. Sholastike v Viktoriji in na raznih učiteljiščih »Ustanove kardinala Ferrarija«, na Višjemu svetu za katoliško vzgojo in Inštitutu Srca Jezusovega (glej seznam Komarjevih predavanj). Predaval je tudi na medicinski fakulteti Državne univerze, na Obalni univerzi v Rosariu, na Centru za humanistične in filozofske študije in na različnih drugih ustanovah (Fundacija za duševno zdravje, Fundacija Jackson in Fundacija Arché). Pomembna in odmevna so bila predavanja, ki jih je imel za slovensko skupnost: za Slovensko kulturno akcijo, za Katoliško akademsko starešinstvo, za Akademsko društvo, na visokošolskem tečaju itd. Poleg teh tečajev je še vedno poučeval klasične jezike, imel pa je tudi druga predavanja za različne katoliške ustanove in v slovenski skupnosti.
Milan Komar je bil predvsem mislec in učitelj in je zato le majhen del njegovih razmišljanj našel pot v pisano besedo, zajema »le to, kar je tako rekoč padlo z delovne mize«. Akademik Zorko Simčič, dolgoletni Komarjev prijatelj in sogovornik, omenja stotine posnetih trakov s filozofskih tečajev, posvečenih najrazličnejšim temam, kakor je na stotine tudi razmnoženin s teh tečajev. Kljub temu je napisal v slovenščini skoraj stotino razprav, meditacij, uvodnikov, ki so izšli v treh knjigah. Objavljal je v raznih argentinskih publikcijah (Criterio, Sapientia, Universitas, Psycologica), pa tudi v slovenskih (predvsem Meddobje in Zborniki Svobodne Slovenije). V španščini izhaja cela vrsta njegovih knjig, med prvimi Orden y Misterio (slovenski prevod: Red in misterij, 2002). V zadnjem obdobju se je v stiku s pokojnim italijanskim filozofom Augustom del Nocejem ter poljskim Stefanom Swiezawskim – z njima si je dopisoval – posvečal predvsem svoji življenjski nalogi: reperiodizaciji in reinterpretaciji zgodovine novoveške filozofije.
Svet za katoliško vzgojo (CONSUDEC) je Komarja odlikoval z redom del Divino Maestro, leta 1992 pa je prejel od papeža Janeza Pavla II. odlikovanje red komandanta viteškega reda Sv. Gregorija Velikega. Od leta 1995 je bil skupaj s španskim filozofom Juliánom Maríasom častni član Argentinskega medicinskega društva. Leta 1998 je za svoje delo prejel tudi odlikovanje ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Franca Rodeta. Univerza v Ljubljani je Komarju, svojemu nekdanjemu slušatelju, 2. decembra 2005 podelila naziv častnega senatorja.
Domovino mu je bilo dano po odhodu v emigracijo, tudi zaradi zdravstvenih težav, obiskati le enkrat, v septembru 1995 (gl. članek).
Milan Komar je imel z ženo Majdo, roj. Ahačič, šest otrok. Umrl je v Buenos Airesu 20. januarja 2006, pokopan pa je, kot je sam želel, v Sloveniji, na ljubljanskih Žalah.
Komar sam o sebi
Dva odlomka iz pogovora Zorka Simčiča z Milanom Komarjem ob 70-letnici.
Že kmalu po našem prihodu v Argentino smo Vas lahko poslušali pri raznih predavanjih. Še posebej se spomnimo na »Filozofijo in prakso«, ko ste govorili pri Akademskem starešinstvu o prvenstvu teorije pred prakso, o »nujnosti okrepitve naše teoretske fronte«. Toda kmalu zatem Vas je kar lepa skupina Slovencev hodila poslušat tudi na ISCR, kjer ste imeli celoletne tečaje. Kako je pravzaprav že tako kmalu po Vašem prihodu v Argentino prišlo do Vašega sodelovanja na tem inštitutu?
Na Inštitut so me poklicali, ko so iskali profesorja za grščino in so po brezplodnem iskanju končno prišli do mene. Učenju grškega jezika se je kmalu pridružilo tudi razlaganje grške kulture in filozofije. Tako so nastali zelo obiskani celoletni tečaji s humanistično vsebino, ki so postopoma prešli v splošno tematiko filozofije o človeku in zajeli tudi sodobno problematiko. V najboljših letih sem imel do tristo slušateljev.
Poljudno obdelovanje teh vprašanj pa ni lahko; zahteva veliko več napora kot strokovni kurzi za študente filozofije. Vendar je to poljudovanje nujno potrebno. Slabe filozofije vedno pridejo v poenostavljenih, banaliziranih oblikah do množice in povzročajo mnogo zla. »Zmeda v glavah je zmeda v družbi,« je učil Leon XIII.
Iz Vaših v španščini objavljenih razprav – recimo v Psychologica – je videti, da je del Vašega »iskanja zadnje jasnosti« posvečen psihologiji in kdaj prav psihiatriji. Vas je do tega privedlo kakšno posebno nagnjenje, ali gre tako rekoč za »biološko povezanost« med področjema filozofije in psihologije?
Moje delovanje na tem področju je pripisati naključnemu srečanju z dr. Krapfom, svetovno znanim psihiatrom, ki je bil pozneje imenovan za predsednika Mednarodnega urada za duševno zdravje v Ženevi, odvisnega od Združenih narodov. Tam je tudi umrl. Dr. Krapf je bil nemški Jud, spreobrnjen katoličan in navdušen poznavavec Tomaža Akvinskega. Njegovo strokovno geslo je bil Tomažev izrek: »Anima humana non potest corrumpi, nisi per se ipsa corrumpetur. – Človekova duša se ne more pokvariti, razen če se pokvari ona sama.« Potemtakem se duševne bolezni delijo na telesne okvare, ki povzročajo duševne motnje, in na bolezni, katerih vzrok je duhovni nered, to se pravi greh.
Od leta 1952 pa do danes sem nepretrgano sodeloval s skupinami psihologov in psihiatrov s tečaji, predavanji, zasebnimi in javnimi pogovori, razlagajoč klasično filozofijo o človeku, njegovi duši in etičnih vprašanjih. Stare izkušnje grških, patrističnih in sholastičnih mislecev in učiteljev duhovnega življenja ljudi vedno zelo zanimajo, če so prevedene v jezik sodobne globinske psihologije. Pa tudi jaz sem s tem stikom veliko pridobil. Sodobna globinska psihologija, če jo prav razumemo in kritično pretresamo, v veliki meri potrjuje stare, preizkušene izsledke na teh področjih in razodeva njihovo trajno, nevenljivo veljavo.
(Prva objava: Duhovno življenje, Buenos Aires, 1991, št. 8; ponovna objava: Milan Komar: Iz dolge vigilije. Družina 2002, Sidro 22, str. 170–172, 175–176.)