»Kdor stvari pozna, kakor so,
in ne tako, kot se o njih govori ali sodi,
tisti je resnično moder,
izmodren bolj od Boga, kakor od ljudi.«
Hoja za Kristusom, II, 1, 7.
Komarjev krog
Philosophia perennis je krog ljudi, ki jih je pritegnila misel filozofa Milana Komarja (1921–2006), ker je realistična. Krog, ki z veseljem vključuje nove bralce in premišljevalce – z dopisnim seznamom, spletno stranjo …
Kaj pomeni, da je filozofija realistična?
1. Najprej to, da je resničnost dana vnaprej, naš um pa jo šele odkriva: filozofija ima trajno veljavo, kolikor resnico odkriva kot globoki smisel stvari. Tudi, kadar dosegamo resnico, realnost ostaja obsežnejša, vanjo je moč prodirati dlje in globlje. Za krščanski realizem, poudarja Komar, je bistveno to, da izhaja iz kreacionistične vizije sveta: resničnost ni ploska in plehka, ampak je globoka, ker je ustvarjena. Za stvarmi v resničnosti stoji Stvarnik, ki jim je podelil bivanje, zato so neizmerno globoke. Tako je Komar zapisal: »Nobeno končno bitje ni tako končno, da bi ne imelo v sebi nečesa absolutnega, neodvisnega od njegovih razmerij. Že s tem, da so ustvarjena, naravna bitja nekako odsevajo Neustvarjeno bitje, ki je neskončno, nujno in absolutno. Vsaka imago Dei vsebuje nekaj neskončnega. Bitja so pregloboka, nikoli jim ne sežemo do dna. Tudi tako preprosta realnost, kakršna je lahko protozoj ali atom uličnega prahu, je neizčrpna. Če bi jo hoteli znanstveno ali filozofsko izčrpati, bi morali prodreti vse tja do Stvariteljeve misli.« (Svoboda in velikodušnost, str. 149)
2. Prav zato, ker so bitja ustvarjena in zamišljena, so tudi umljiva, dojemljiva, pravi Komar, ko se sklicuje na dolgo intelektualno tradicijo: »’Vse stvari so osnovane med dvema umoma,’ pravi sv. Tomaž. Med (božjim) umom, ki jih spočne in jih ustvari, in (človeškim) umom, ki dojame njih notranji lógos. Stvari so doumljive, ker je za njimi neki um, ki jih spočne.« (Človeški čas, str. 34) Prav zato pa je potrebna pozornost, poglabljanje v smisel stvari, oseb, položajev – preden kar koli ukrenemo, storimo. Komar pravi, da je ena od glavnih zahtev krščanskega realizma, da najprej vidimo, doumemo, razumemo, nato delujemo, ravnamo. Najprej je neko spoznanje, »teorija«, nato sledi dejanje. To načelo je Komar kratko imenoval: prvenstvo teorije ali motrenja.
3. Odkrivanje smisla in vrednosti ustvarjene resničnosti zahteva, da se temu smislu podredimo in ravnamo v skladju z njim. Tako človek postopoma odkriva, da je v resničnost položen neki naravni red – odsev Stvariteljevega delovanja. Resničnost človeka kliče, da ta naravni red odkriva in z njim sodeluje, nadaljuje ter dopolnjuje njegove potencialnosti ter tako prihaja do čedalje večje bivanjske izpopolnitve.
S takšnih izhodišč je Milan Komar na Katoliški univerzi v Buenos Airesu ter na raznih višješolskih argentinskih ustanovah razvijal obširno filozofijo o človeku in družbi, o morali in zgodovini, o posamezniku in skupnosti, o času in večnosti … Številne teme, ki so hkrati časovno aktualne, trdno umeščene v določen aktualni kontekst, vendar Komarjeva misel vselej pokaže na nadpoložajni, trajni smisel problemov in položajev – in se nam kot neminljiva misel daje v refleksijo in osebno duhovno življenje.
»V naravi in v zgodovini ni skokov …«
»V naravi in v zgodovini ni skokov. Celo prelomi sami izhajajo iz določene kontinuitete. Kljub vsem prelomom obstaja neka kontinuiteta s predhodnim. Druga prevara je skušati začeti vedno znova, ne da bi upoštevali poprej obstoječe. Ničesar ne moremo narediti iz nič. Vse, kar lahko naredimo, izhaja iz snovi, ki je bila pred nami.«
(Komar, Človeški čas, str. 23)
Zavod Philosophia perennis ali t.i. Komarjev krog ob njem nista nastala kot domislek iz nič, ampak iz večletih prizadevanj za realistično misel pred tem. Omeniti kaže revijo Tretji dan, kjer so se že v letih 1994–1996 oblikovali zametki realističnega mišljenja, povezani tudi s Komarjevo filozofijo (npr. I. Senčar: Dve predavanji prof. Milana Komarja. Tretji dan, 1995, 12, str. 19–24). Leta 1996 je začela izhajati zbirka Sidro pri Družini, namenjena prav realistični krščanski misli, kmalu zatem zbirka Claritas. Zorko Simčič je obema knjižnima edicijama prinašal obilo Komarjevih besedil, ki jih dotlej na Slovenskem praktično nismo poznali, in tako so izšla njegova temeljna dela, doslej v šestih knjigah.
Philosophia perennis to delo nadaljuje bolj načrtno in kontinuirano. Vsako leto bomo izdali vsaj eno knjigo Milana Komarja ali sorodno delo s področja realistične misli in ob tem priredili miselno srečanje s prispevki in debato – Komarjev popoldan. Prvi je bil 24. maja 2017, letos bo drugi: 7. decembra 2018. Upamo, da se to majhno drevesce razraste.
»Celo modrost, ki presega čas, nam je dana v času«
»Zgodovina filozofije ne more biti pokopališče mrtvih filozofov …«
(É. Gilson)
Dvajset let pozneje se kaže ozreti na prvi slovenski prevod izrazitega predstavnika krščanskega filozofskega realizma: to je Étienne Gilson: Ljubezen filozofov (1996). V nji so zbrana štiri predavanja tega eminentnega zgodovinarja filozofije in tomističnega misleca; vsako govori o določenem vidiku ljubezni do resnice in modrosti – temelja filozofije. Knjiga ima še to odliko, da je prevode teh imenitnih štirih predavanj pregledal in izrazje uskladil že pokojni, tedaj še aktivni božji služabnik prof. Anton Strle in s tem, kakor upamo, zbirki podelil poseben dotik prizadevanja za osebno izpopolnitev in duhovni napredek, z eno besedo, za svetost. Takole pravi Gilson: »Zgodovina filozofije ne more biti pokopališče mrtvih filozofov, ker se v filozofiji sploh ne umira; zahvaljujoč zgodovini veliki filozofi še vedno živijo … Filozofija ne more obstajati zunaj filozofov in celo tista nadčloveška modrost, ki presega čas, nam je dana v času.« (Ljubezen filozofov 32–33)
Znak Philosophiae perennis
Znak Komarjevega kroga in našega zavoda je vzet iz slovenskega ljudskega izročila: predstavlja srce, iz katerega raste vejica rožmarina. Ta ornament navajajo med znamenji na pisanicah – velikonočnih pirhih. (J. Karlovšek, Slovenski ornament I)
Srce je simbol občutja, notranjega doživetja, pa tudi notranjega jedra človeške osebe, o katerem govori Komar: »Srce ni drugega kakor globinski organ poglobljenega in kritičnega spoznanja, je ’občutljiva konica duše’, je kraj velikih in dokončnih odločitev.« (Razmišljanja ob razgovorih, str. 81)
Rožmarinova vejica v slovenskem izročilu predstavlja spomin; v grafični podobi tega znaka lahko predstavlja tudi um, intelekt, ki izrašča iz srca in se pne navzgor (likovno gledano srce teži nekoliko navzdol, vejica navzgor). »Ni razmaha za človeka brez razmaha duha, to je brez rasti uma in volje,« pravi Komar. (Pot iz mrtvila, Sidro, str. 67)
S teh pomenskih gledišč slovenski tradicijski ornament z velikonočnih pisank predstavlja simbol celotnega človekovega duha.